Mislimo, da vemo kaj potrebujemo...
tako prepričani smo v svoj prav...
ne pomislimo, da je mogoče to samo lažja pot...
da je to samo najglasnejši glas v naši glavi, ki želi zadostitev prav v tistem trenutku...
da se skrivamo...
in niti ne opazimo, kaj resnično potrebujemo.
Danes zjutraj se mi je po glavi podilo, da bi rada ostala doma, da nočem v službo, hočem počitnice... vsaj še en teden! ;)
Pa sem si na glavo nadela kapo in na roke rokavice in se podala v mrzlo jutro...
Pa sem si na glavo nadela kapo in na roke rokavice in se podala v mrzlo jutro...
in dobila sem, kar sem potrebovala...
pogovor z učencem na avtobusni postaji...
srečanja s sodelavci...
kup toplih objemov...
glasnih poljubčkov...
širokih nasmehov...
ponujenih dlani...
točno to, kar sem potrebovala, da je bil moj današnji dan odet v barve.
In velika pika na i je bila večerna pijača s prijatelji.
Ko sem včeraj iskala idejo, kako poimenovati blog za posnetke, sploh nisem razmišljala, da imaš tudi ti poseben blog. :) In iskala sem besede "fotke, fotografije, slike, trenutki" ... izbrala sem "utrinke" in danes vidim, da tudi ti. :) Upam, da nama obema uspe zdržati celo leto. :)
OdgovoriIzbriši