Sem že razmišljala, da vedno ne bo takoj vidna, ali pa sploh ne bo vidna, bo znana samo meni...
In včasih bom tako tudi pustila...
...ne, tokrat ne. :)
Sva z mami lezli v hrib, da bi prišli do sonca, pa je bilo vse kar sva videli drevo pred nosom, ker vse kar je bilo dlje, je bilo na vrhu Lubnika ovito v meglo.
No, pa me je tale obrazek na poti navzdol opomnil, da moram biti pozorna tudi na majhne stvari... da razlog za veselje ni samo lep razgled z vrha, da je tudi pot pomembna in drevo ob poti za katerega sem se lahko prijela, neuhojen sneg, da se nisem dričala po poledeneli stezi...
Konec koncev pa me je opomnil tudi na to, da si sama rišem nasmeh na obraz... vsak dan?
%2B(800%2Bx%2B531).jpg)
Sara, čestitke za preteklih 365 dni vztrajanja in se že veselim spremljanja novega izziva! Tvoja vztrajnost je navdihujoča in občudovanja vredna!!
OdgovoriIzbrišiMici, hvala. Iskreno povedano, sem še sama sebe presenetila in sem prav ponosna nase. :)
IzbrišiIn srčno upam, da mi uspe tudi v drugo... :)